Tako sem prvič s kolesom zlezel na ta markantno pogorje med Sočo, Učjo in Nadižo. Rana ura (6) se je obrestovala; po mulatieri do vrha sedla je sonce le poredko pomežiknilo, ko pa je bilo že vroče, sem bil že varno v senci gozda severne strani pogorja. Pot do izletišča padalcev je zmerno strma (do 15%) in ima dobro makadamsko podlago. Koze so me zelo radovedno gledale (in lizale - sem se jim zdel kot slanik verjetno).
Soteska Učja je divja, kakor sem lahko iz ceste videl! V Žagi sem se za kratek čas priklopil glavni cesti, a vse do Serpenice, kjer sem čez viseči most čez Sočo se priključil Vii Alpe Adria. Mestoma prijetna singlerca, nekje strmi skoki z večjimi kamni, a je šlo. V Magozdu se začne ponovno asfalt; pohitel sem mimo Drežnice in v Kobarid, na sendvič szi mortadelo in milkšejk. Naprej v vasi Kred sem odkril kolesarsko poti ob Nadiži vse do Podbele, potem spet asfalt do Napoleonovega mostu. Po nekem zemljevidu sem upal na pešpot do Logja, a zagrizel sem v hudo strmino pragozda in kolo z vso težavo le spravil (na ramah) do civilizacije. Prijetno izmučen sem se ob 16h vrnil na izhodišče ture - bivše karavle.
Odlično predstavljeno. hvala
OdgovoriIzbriši