ponedeljek, 31. julij 2017

TKT čez Kobariški Stol, ob VAA do Drežnice in nazaj ob Nadiži do Breginja

Tako sem prvič s kolesom zlezel na ta markantno pogorje med Sočo, Učjo in Nadižo. Rana ura (6) se je obrestovala; po mulatieri do vrha sedla je sonce le poredko pomežiknilo, ko pa je bilo že vroče, sem bil že varno v senci gozda severne strani pogorja. Pot do izletišča padalcev je zmerno strma (do 15%) in ima dobro makadamsko podlago. Koze so me zelo radovedno gledale (in lizale - sem se jim zdel kot slanik verjetno).


Soteska Učja je divja, kakor sem lahko iz ceste videl! V Žagi sem se za kratek čas priklopil glavni cesti, a vse do Serpenice, kjer sem čez viseči most čez Sočo se priključil Vii Alpe Adria. Mestoma prijetna singlerca, nekje strmi skoki z večjimi kamni, a je šlo. V Magozdu se začne ponovno asfalt; pohitel sem mimo Drežnice in v Kobarid, na sendvič szi mortadelo in milkšejk. Naprej v vasi Kred sem odkril kolesarsko poti ob Nadiži vse do Podbele, potem spet asfalt do Napoleonovega mostu. Po nekem zemljevidu sem upal na pešpot do Logja, a zagrizel sem v hudo strmino pragozda in kolo z vso težavo le spravil (na ramah) do civilizacije. Prijetno izmučen sem se ob 16h vrnil na izhodišče ture - bivše karavle.



torek, 06. september 2016

Dolomiti v treh dneh

... in 8 prelazov ... več pa na spodnjem posnetku:


Še se vrnem! ;)


sreda, 20. februar 2013

Zimsko prebujanje - zakaj pa ne?

Kljub temu, da zunaj sneži in je krepko mraz, je lahko na Goriškem prav prijetno ... pod pogojem, da:
1. sije sonce in
2. ni burje!
V kolikor bosta torej dopuščali bogova Helios in Boreas, bi se navadni smrtniki s kolesi odpravili pozdraviti še Pozeidona v prijetno barkaško naselje Villagio del Pescatore. Javni železniški prevoz nam bo olajšal prevoz do Mesta vrtnic. Ampak, vseeno, ne podcenjujmo febRRRuaRRRja in vzemimo s sabo še rokavice in kapo ... pa topel čaj. 


Kolesarska pot 1987337 - powered by Bikemap

Če bomo imeli srečo, lahko v lokalni ribarnici kupimo orade in ostale morske dobrote ter jih pretihotapimo domov v Kranjsko. Se splača, pa še barantati je možno. 

sobota, 05. januar 2013

Še ena Baška, tokrat zimska

Danes je vreme uprizorilo dokaj nenavaden preobrat. V Lescah je pihalo iz SV ter Gorenjsko pogrelo na 15°C, sama Primorska pa ni dala kaj več od 5°C v brezveterju. Bomo začeli kakije saditi že kar pod Alpami? Mene sicer bolj skrbijo tigrasti komarji ...

Gugl na poti? ... da se tudi brez.

Za solo kondicijski cilj sem si zadal Kal, Stržišče pa je zadovoljilo estetika v meni. 5. januarja sem moral v ta klanec sleči dolge hlače in tako v "pumparcah" in eni dolgi "švic" majici ublažiti prijetno potenje.

Seveda sem kolo naprtal na vlak, vožnja od Bleda do Hudajužne je terjala natanko 45 minut in 6,25 €. Temperaturna inverzija je bila z vsakim kilometrom vzpona očitna, še bolj pa pri spustu. Kar gor bi bil ostal!

 Popotnik, le zakaj v dolino?

Ostalo mi je še dve urci do prihoda vlaka; le kaj naj človek s kolesom sploh počne v tej grapi? Odpočije naj si duhá in se spusti v otroški svet raziskovanja. Vsaka vasica je posebna in ima svoj čar. Vsak vaščan te pozdravi, v najslabšem primeru le odzdravi, no, kljub mojemu glasnemu pozdravu se naglušna starka na vrtičku ni dala motiti in opravljala svoje vsakodnevno poslanstvo na svoji rodni grudi. Vem, jaz svojo še iščem ...

Škrlatne barve Črne prsti v večernih izdihljajih

Ko tako izpijem iz termovke svoj čaj in odgriznem še zadnji košček čokolade, premlevam današnji dan. Razposajena Korotnica, sončna Kneža, vzvišen Podmelec in temne ter vlažne Klavže. Tu v teh krajih je človek majhen, tako kot vlak, ki ga vidim v dalj prihajati. In vendar čutim, da je večji od mene ...

torek, 03. julij 2012

3. kolesarski izziv - Baška grapa 2012


Vročinski val ... temperature > 35 °C ... moja solata na vrtu gnije od vročine ... Le kam na kolo, da ne bi postali kot črni čevapi, sem se spraševal dan pred odhodom? Jasno - v Baško grapo, v prijetne sence gozdov in bistre tolmunčke najčistejših vodá! Samo še prepričati je bilo treba morježeljne gorenjce, a skrbi so bile popolnoma odveč.

Odžejanje ob neštetih vodnih izvirih na poti v Rut

Spet sanjska ekipa, sicer je manjkalo veliko standardnih slavnih kolesarskih legend; eni so si v strahu pred nekonkurenčnostjo kar sam izpahnil okončine, drugi so hlinili (ne)zmožnost prevoza do točke A, tretji so poniknili v potovalne torbe in že teden dni pakirali za zaslužene 3 dnevne počitnice v Ankaranu, spet so nekateri raje napenjali štrike in mišice na okupiranem primorskem Vršiču ... Zato so se poleg standardnih garačev (Andrej, Simona, Maja Jo., Aleš in jaz - Vasja) pridružili še Jure z Andrejem, Primož z Majo Je. in Maja Je. s Primožem.

"Zbornaja komanda" pred Hudičevim mostom (Tolminska korita)

Letos smo etapo začeli v Podbrdu, z rekordnim časom pričetka ture 7:30. Ker je bil letošnji izlet tipa last minute, smo se tudi temu prilagodili in se prepustili prvim kilometrom spusta do vasi Koritnice. Kaj kmalu je prijeten hlad popustil (no, nekatere nezaščitene članice so imele po spustu že omrzline 2. stopnje) in 300 m vzpon (dejavú Motovun?) do idilične vasice Rut je minil v tempu dopingirane Maje Je. in Aleša (+ nedovoljene uporabe pedal SPD!). 


Zbor kolesarkih (m)učiteljev pod 500 letno vaško lipo v Rutu

Pod senco mogočne lipe smo se odžejali in si privoščili ogled vasice Rut. Kaj kmalu smo odkrili pravo vaško igrišče za košarko in kot nalašč tam še žoga ... Juretu in meni so se kar zasvetile oči in v preobilju energije smo četverica udarili vaško ulično košarko. Družina Stavrov je kajpak zaradi tradicije oz. ambicije nezasluženo zmagala po podaljških, porazu pisca spletnika in soigralca strojnika pa je treba pripisati neprilagojenim višinskim razmeram in tremo pred gledalkami/oboževalkami. 

Make your own slide show at Animoto.

Sicer pa je vasica Rut prava poslastica za oddih in raziskovanje, lahko je tudi kot izhodišče na bljižnje vrhove, na primer Rodica ali Črna Prst. Vendar mi smo imeli drugačne načrte ...

Informativna tabla za informiranje informativnih ljudi z informacijami

... no ja, rekel bi, da smo se sproti izmišljevali. Kar sem pa obljubil - to pa držim! In kopanje tudi letos ni bilo izključeno, ravno nasprotno, prej bi rekel, da smo se več kopali kot pa kolesarili.

 Češnjev log in priprava na kopanje v Koritnici

Po kratkem oddihu v Češnjevem Logu (hvala Egon za kavo!) in pregledu opreme smo se dobesedno vrgli v oživljujočo reko Koritnico. Njena temperatura je bila tradicionalno "sveža". Skriti kotiček ponuja kar nekaj odskočnih mest; od enega metra pa vse tja do štirih metrov, globina tolmuna pa je več kot 2 metra.

Try our slideshow creator at Animoto.

Naslednja poslastica, slap Sopota, je dobro skrita pred množičnim turizmom. Zato pa je ta neokrnjen raj še bolj popestril našo turo in pregreta telesa.

 Stairway to heaven

Večina nas je uživala v rekordnih 19 °C in čisti vodi. Tudi tuširali smo se lahko pod slapom. Slap se nahaja le 20 minut nad vasico Podmelec.

Pod slapom v bazenčku Sopote

Slap Sopota (levo) in Lepota (desno)

Naslednja destinacija so bila Tolminska korita. Še prej smo se okrepčali  v Zatolminu, kjer je Maja Je. 500 m pred gostilno simulirala padec ketne. A k sreči je ob pomoči strojnika in dveh nadzornikov njeno kolo spet lepo teklo v klanec. Zanimivo je pa dejstvo, da ko se je ista zadeva zgodila Juretu, je revež sam ostal na cesti - tako je to, če ženske ne znajo osnov strojništva ... Ali mogoče ker Jure nima dolgih las?

Hudičev most

Sedaj pa še do ...

Dobro po dvanajstih je sonce že pošteno pripekalo, ubežna skupina je v rekordnem času prispela do pristanišča in pristana kapetanije kapetana ladje Lucije in tam počakala glavnino. Še zadnji skok v morje ehm pardon Sočo in zgodba je počasi prešla v ciljno ravnino.

... Mosta na Soči

Kot vsaka tura je tudi ta imela nekaj zanimivih statističnih podatkov:
Prekolesarjena dolžina: 52 km. Čas kolesarjenja: 3 ure in še nekaj. Seštevek vzponov: skoraj (!) 1000 m. Najbolj zadovoljna s turo: Maja Jo.. Najboljša v vzponih: Maja Je.. Najbolj natovorjen: Primož. Najbolj shujšal na poti: Jure. Najbolj žejen: Andrej (veliki). Najbolje kondicijsko pripravljen: Andrej (mali). Najlepše oblečen: Aleš. Najbolj zmrzovala: Simona. MVP: Vasja.

Železniško postajališče in odžejališče Most na Soči

Na zdravje! Uf je vroče ...

Trasa poti:

Kolesarska pot 1679977 - powered by Bikemap 

sreda, 07. marec 2012

Priprava na 3. kolesarski izziv - Goriška!

Dragi vsi!
Tudi letos načrtujemo kolesarski izziv, ki bo predvidoma junija 2012, vendar smo nekateri že tako neučakani, da že nestrpno pričakujemo spomladanske otoplitve in tako otvoritev kolesarske sezone. Večkrat pravimo, kako je Slovenija raznolika in pestra, in to bo držalo tudi za podnebne razmere - na Primorskem namreč nekateri že veselo v kratkih rokavih vrtičkajo ... 
Ker sem v teh čudovitih krajih, bogatimi z zgodovino in naravnimi lepotami, domačin, sem pripravil načrt poti oz. trase, ki bi bila primerna za začetno uvajanje v kolesarske mesece, hkrati pa nudi tudi izziv - kar dva manjša vzpona, na Korado (812 m) in Sabotin (609 m), stran od prometnih poti, del nje je tudi speljan po novi kolesarski poti ob bistri hčerá planin.

Vrh Korade

Greben Sabotina in reka Soča

Zemljevid predvidene trase:


Kolesarska pot 1444127 - powered by Bikemap



In kako pridemo do Nove Gorice?
Avtomobile pustimo na parkirišču železniške postaje Bled-Jezero in kolesa naložimo na vlak, ki nas bo peljal do Nove Gorice. Enako bomo svoje aluminijaste konjičke in naše utrujene mišice z vlakom pripeljali nazaj do Gorenjske.
Kdaj gremo? Eno lepo soboto, ko bo napoved za Goriško okoli 20°C.

Ste za?

Še nekaj informacij glede prevoza koles z vlakom:
http://www.slo-zeleznice.si/sl/potniki/slovenija/na-izlet/s-kolesom-na-vlak
In še interaktivni zemljevid Sabotina:
http://www.sabotin.net/map/index.html

p.s. Če se komu zdi trasa prenaporna, lahko seveda izpustimo vrh Korade in tako skrajšamo pot za slabih 20 km oz. 500 m vzpona.


četrtek, 23. junij 2011

2. kolesarski izziv TŠC Kranj: Buje - Grožnjan - Motovun - Novigrad

Dolžina poti: 51,7 km
Relativni vzpon: 440 m
Čas: med 3 in 5 ur

Dobili smo se ob 7:00 na parkirišču za šolo, kolesa naložili na poseben prtljažnik avtobusa in počasi (ampak res počasi) okoli 10:30 prispeli v Buje. Letošnja zasedba je res pestra - namesto poškodovanega Leona in dopingiranega Igorja so se prijavili novi tekmovalci: Te. Cancellara, M. Evans, S. Bole, To. Cipollini, R. Indurain, J. Merckx, An. Coppi, Al. Hinault, G.J. Zabel, G. Božič, B. Baloh in K. Gimondi.

Vremenoslovci so napovedali vroč dan; polni zagona smo se napravili v (kvazi)kolesarske noše in več ali manj uspešno namazali preostale dele telesa, ki so bili izpostavljenim UV, X in gama žarkom.


Goran (v rumeni majici) nas je že pričakal na letečem štartu, glavnina je do Grožnjana bila bitko s časom, nekatere ubežnike so zasrbele pete in prestave, nekaterim pa je 3% vzpon matematično povzročil nelagodje v prenosu na zadnje kolo.

Grožnjan je staro mestece in obzidjem, prelepo kamnito cerkvijo in pridihom istrske kulture.


Tukaj je razgled res veličasten, pogled v dolino (beri: spust) je slehernemu naslikal nasmešek na ustnicah; še dobro, da je Aleš z res izbranim makadamskim "sestopom" poskrbel za adrenalinski vložek in masažo prezasedénih mišic...

Create your own video slideshow at animoto.com.

Češnjica na torti (za nekatere trn v peti): Motovun. Nekateri so si ga privoščili dvakrat. Jaz, priznam, 1.05 krat. Točnih 200m je prvouvrščeni gorski težkokategornik prekolesaril v času podivjanega zajca, drugouvrščeni specialist za makadame pa je po pripovedi očividcev zaostal le za debelino kolesarske "špice".

Create your own video slideshow at animoto.com.

Znova smo prijeli kolesa za roge in se spustili nazaj, tokrat proti Novigradu. Do krožišča nas je spremljal veter (v prsa, seveda) ter še nekaj deset-tonskih polpriklopnikov. Kot pravi profesionalci smo se izmenjavali v vodstvu, rezali zračne stebre in zidove in se zdeli sami sebi nadčloveški. Predvsem je svojo neuničljivost dokazal Sašo, ko se je kljub očitno igranemu padcu skušal prikupiti članici športnega aktiva za morebitno hladno pivo...


Še deset kilometrov. Po zaprti in vroči asfaltni cesti je pot vila še 100 metrov po klancu navzgor, zasledovalci (zaostanek je bil že prevelik, da bi naše natančne švicarske ure to beležile) so se pa odločili za nevarno potezo - prečkali so cesto in ob reki Mirni po makadamu (!) ogoljufali klance, nas in predvsem same sebe in tako prišli z večurno zamudo v Pineto, medtem, ko smo mi že veselo osvežili telo in duha.


Epilog: Videli smo, da ni nič bolje, če imaš rumeno majco, važno je le to, da si se res dobro namazal... uf, kako peče.


Slike sta prispevala Gašper in Andrej.

Še zemljevid in profil izbrane trase:

Kolesarska pot 1063230 - powered by Bikemap