Relativni vzpon: 440 m
Čas: med 3 in 5 ur
Dobili smo se ob 7:00 na parkirišču za šolo, kolesa naložili na poseben prtljažnik avtobusa in počasi (ampak res počasi) okoli 10:30 prispeli v Buje. Letošnja zasedba je res pestra - namesto poškodovanega Leona in dopingiranega Igorja so se prijavili novi tekmovalci: Te. Cancellara, M. Evans, S. Bole, To. Cipollini, R. Indurain, J. Merckx, An. Coppi, Al. Hinault, G.J. Zabel, G. Božič, B. Baloh in K. Gimondi.
Vremenoslovci so napovedali vroč dan; polni zagona smo se napravili v (kvazi)kolesarske noše in več ali manj uspešno namazali preostale dele telesa, ki so bili izpostavljenim UV, X in gama žarkom.
Goran (v rumeni majici) nas je že pričakal na letečem štartu, glavnina je do Grožnjana bila bitko s časom, nekatere ubežnike so zasrbele pete in prestave, nekaterim pa je 3% vzpon matematično povzročil nelagodje v prenosu na zadnje kolo.
Grožnjan je staro mestece in obzidjem, prelepo kamnito cerkvijo in pridihom istrske kulture.
Tukaj je razgled res veličasten, pogled v dolino (beri: spust) je slehernemu naslikal nasmešek na ustnicah; še dobro, da je Aleš z res izbranim makadamskim "sestopom" poskrbel za adrenalinski vložek in masažo prezasedénih mišic...
Češnjica na torti (za nekatere trn v peti): Motovun. Nekateri so si ga privoščili dvakrat. Jaz, priznam, 1.05 krat. Točnih 200m je prvouvrščeni gorski težkokategornik prekolesaril v času podivjanega zajca, drugouvrščeni specialist za makadame pa je po pripovedi očividcev zaostal le za debelino kolesarske "špice".
Create your own video slideshow at animoto.com.
Znova smo prijeli kolesa za roge in se spustili nazaj, tokrat proti Novigradu. Do krožišča nas je spremljal veter (v prsa, seveda) ter še nekaj deset-tonskih polpriklopnikov. Kot pravi profesionalci smo se izmenjavali v vodstvu, rezali zračne stebre in zidove in se zdeli sami sebi nadčloveški. Predvsem je svojo neuničljivost dokazal Sašo, ko se je kljub očitno igranemu padcu skušal prikupiti članici športnega aktiva za morebitno hladno pivo...
Še deset kilometrov. Po zaprti in vroči asfaltni cesti je pot vila še 100 metrov po klancu navzgor, zasledovalci (zaostanek je bil že prevelik, da bi naše natančne švicarske ure to beležile) so se pa odločili za nevarno potezo - prečkali so cesto in ob reki Mirni po makadamu (!) ogoljufali klance, nas in predvsem same sebe in tako prišli z večurno zamudo v Pineto, medtem, ko smo mi že veselo osvežili telo in duha.
Epilog: Videli smo, da ni nič bolje, če imaš rumeno majco, važno je le to, da si se res dobro namazal... uf, kako peče.
Slike sta prispevala Gašper in Andrej.
Še zemljevid in profil izbrane trase:
Kapo dol Vasja, veliko sem že kolesaril tam okoli ampak zdaj se pa počutim kot da grem na 15. etapo Tour de France z dvema vzponoma extra kategorije ...
OdgovoriIzbrišiGV
Ja, tista dva "špičaka" sta res češnjice na torti... Z vsako etapo se poveča število vzponov, tako da čez 15 let bo to že primerljivo z RAAM...
OdgovoriIzbrišiPresenetljivo, danes lahko celo normalno hodim...in sedim! :)
OdgovoriIzbrišiTako, Gašper mi je že poslal nekaj slik, čakam še na Selektorjeve in Ajatolove slike...
OdgovoriIzbrišiSicer pa, drugič se bom pa res namazal s kremo, tako kot je treba... :(
Vasja ima smisel za literarno izražanje ... res dobr napisano, bral sem s tako zanimivostjo kot Ovčarja Runota v 3. razredu, slike pa .....hja kot srednja stran revije Start ...( za kakšno revijo gre vedo le tisti, ki so letnik 1971 in starejši)
OdgovoriIzbrišiVasja, zares si nadarjen komentator, saj si se vživel v vlogo vsakega posameznika v tej epopeji in v nekaj slikah in stavkih ustvaril zanimivo, nepristransko, objektivno in vznemirljivo poročilo. Z objavo si zagotovo navdušil in pritegnil številne, ki doslej še niso poznali vseh razsežnosti bicikliranja.
OdgovoriIzbriši